Včeraj, 20. junija, smo v Mestnem muzeju obeležili svetovni dan beguncev, ki so ga pred dvajsetimi leti razglasili Združeni narodi, in dvajseto obletnico Slovenske Filantropije. Ob tej priložnosti je zbrane nagovorila predsednica Slovenske filantropije prim. Anica Mikuš Kos. Njen nagovor si lahko preberete tukaj.

Nagovoru je sledil ogled filma Toma Križnarja in Maje Weiss Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana, ki prikazuje pričevanje publicista in aktivista Toma Križnarja iz let 1979–2012 o skritem iztrebljenju afriških staroselcev na območjih, bogatih z naravnimi viri v Sudanu: v Nubskih gorah, Darfurju, Abjeiu in ob Modrem Nilu.

Projekciji filma je sledila okrogla miza na temo vloge Evrope pri humanitarni pomoči in zaščiti beguncev, ki jo je moderirala dr. Neža Kogovšek Šalamon, na njej pa so sodelovali režiserka Maja Weiss, Mihela Zupančič (Direktorat evropske komisije za človekoljubno pomoč), prim. Anica Mikuš Kos (Slovenska filantropija), Ibrahim Nouhoum (Mednarodni afriški forum) in Nataša Potočnik (Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo).

Vsi udeleženci okrogle mize so uvodoma izpostavili odličnost filma in njegov izjemen pomen pri osveščanju o dogajanju v Sudanu. Maja Weiss je delila z udeleženci svojo izkušnjo sodelovanja s Tomom Križnarjem. Omenila je, da z njim sodeluje kot salonski režiser, kar pomeni, da mu le pomaga podoživeti zgodbo, in da je njuno sodelovanje očitno uspešno, saj sodelujeta skupaj že 15 let. Na vprašanje, kje se je film že uspel predvajati, je Maja Weiss izrazila grenko izkušnjo, saj je veliko festivalov zavrnilo predvajanje filma. Nekateri ostali udeleženci okrogle mize so rekli, da je film verjetno preveč resničen in šokanten ter da bi morali dobiti podporo pristojnih ministrstev in politikov pri njegovi distribuciji.

Moderatorka okrogle mize je nato usmerila pogovor na bolj splošni pogled na vlogo Evrope pri humanitarni pomoči. Na vprašanje, kaj je razlika med humanitarno pomočjo in razvojno pomočjo je Mihaela Zupančič odgovorila, da je v zasnovi obeh solidarnost, da pa se cilja razlikujeta. Cilj humanitarne pomoči je rešiti življenja na dostojanstven način, medtem ko razvojna pomoč vključuje izgradnjo institucij, gospodarski razvoj. Prvi cilj razvojne pomoči je odpravljanje revščine, a vendarle se izvajata na različne načine. Humanitarno pomoč izvajajo agencije, Združeni narodi, nevladni sektor, medtem ko je razvojna pomoč odgovornost posameznih vlad. A vendarle ne gre za ločeni zadevi, ampak lahko vidimo v zadnjih nekaj letih tudi veliko iniciativ za njuno povezovanje. Na vprašanje, kako Evropska komisija določa, kje so prioritete in kam po poslala svojo pomoč, je Mihaela Zupančič odgovorila, da Evropska komisija vsako leto opredeli prioritetna žarišča in da ko se je treba odločati, kam pomoč poslati, so vedno na prvem mestu te prioritete, npr. sedaj je prioriteta lakota v Sahelu. Velika prioriteta pa so tudi pozabljene humanitarne krize, tiste, ki ne dobijo toliko medijske pozornosti, in ravno v tem je čar tovrstnih filmov, da te probleme postavijo v ospredje, je še omenila. Na vprašanje, kako se na ravni EU usklajujejo migracijske politike s humanitarnimi, je Mihaela Zupančič odgovorila, da delujejo skupaj na konkretnih primerih in upravljajo z isto podlago informacij. Izpostavila je primer Libije, ko je najprej prišlo do vojne, ljudje so bežali, nastala je humanitarna kriza, nato pa je sledil migracijski pritisk na Evropo – v tem primeru so bile vse politike povezane in so zahtevale reakcije vseh. Omenila je še, da pa se na njenem direktoratu vendarle ne ukvarjajo z migracijami kot takimi, temveč z begunci.

Nataša Potočnik je na vprašanje o delitvi pristojnosti med Ministrstvom za zunanje zadeve in Ministrstvom za notranje zadeve na teh področjih in usklajevanjem politik v Sloveniji, omenila, da se med seboj seveda usklajujejo in sodelujejo v nekaterih delovnih skupinah, da pa Ministrstvo za notranje zadeve seveda ni pristojno za humanitarno in razvojno pomoč. Omenila je še, da se na ravni EU dogaja veliko, a kar se tiče zakonodaje, se ne spremeni kaj dosti in da se žal na migracijski segment in humanitarne potrebe, ki se pojavljajo, premalo ali sploh ne odziva.

Na vprašanje, kako ocenjuje razvojne projekte nevladnih organizacij je Anica Mikuš Kos odgovorila, da so interesi seveda različni, tako da obstajajo pri humanitarni pomoči dobre in slabe strani. Izpostavila je, da bi morale nevladne organizacije svoje projekte prilagajati potrebam, socialnim in kulturnim kontekstom okolij, kjer se izvajajo. Velikokrat namreč nevladniki in razne agencije prinašajo nerelevantna znanja. Potrebno je dejansko aktivirat tisto, kar je v ljudeh – znanje, izkušnje, energijo – in jim dati impulz, da bodo znali to uporabljati.

Na vprašanje, kako vidi vlogo EU na področju humanitarne in razvojne pomoči v odnosu do Afrike, je Ibrahim Nouhoum poudaril, da je vedno potrebno najprej razumeti zgodovinske odnose med Evropo in Afriko. Odnosi so še vedno taki, da imajo eni več moči, drugi manj. Ti odnosi so bili vedno na strani Evrope (imperialističnih držav), ki so dejansko oblikovali tudi vso evropsko politiko do Afrike. Izpostavil je dokument Strategija evropskega partnerstva z Afriko, ki je lep dokument na papirju, da pa realnost žal še ni takšna. Razvojno politiko določajo države, zato morajo afriške države same določiti svojo razvojno politiko, ki je njim v prid, ne pa da jo določa Evropa ali ZDA –  s tega vidika se namreč Afričanom slabo piše. Afričani od Evrope rabijo, (1) da Evropa razume, da Afričani potrebujejo spoštovanje, (2) da imajo kot v Evropi pravico do miru in (3) da EU lahko pomaga, ampak tako da se sooblikujejo politike. Na vprašanje, katerih načel bi se pri svojem delu v Afriki morale držati tuje nevladne organizacije, je Ibrahim Nouhoua poudaril, da je nevladni sektor že dolgo časa del tega procesa in da pravzaprav deluje podobno kot vladne organizacije. Potrebno se je zavedati, da v Afriki ne potrebujejo nobene pomoči, saj imajo ogromno svojih intelektualcev, svojih ljudi, ki bi jih lahko mobilizirali. A tega ni zaradi bega možganov. Bistveno je, da organizacije razumejo kontekst, preden gredo v Afriko, je še povedal.

Nataša Potočnik je na vprašanje o številu prosilcev za azil iz Sudana  v Sloveniji omenila, da kar se tiče prošenj iz Sudana, le-teh ni veliko. Letos so tako do sedaj obravnavali le eno, lani 10, med katerimi prav tako niso vsi ostali v Sloveniji, zelo aktualna pa je sedaj Somalija. Kar se tiče priznanih statusov imamo nekaj oseb begunskega statusa iz Sudana, Darfurja, njihove zgodbe pa se zelo skladajo s tem, kar smo videli danes v filmu.

Na koncu je Ibrahim Nouhouma rekel, da pričakuje od Slovenije, da bo dovolj odprta, saj ima Slovenija izvrstno priložnost, da postane najboljša država za vključitev migrantov. Prav tako je na koncu čestital vsem slovenskih nevladnim organizacijam, še zlasti pa Slovenski filantropiji, ki so preko svojih projektov in podpore pomagale ogromno ljudem dobiti možnost ostati.