Smo Afrika, ki zmaguje

Vir / Avtor:  Ibrahim Nouhoum

12. marec 2013 (nazadnje spremenjeno: 9:27 11. marec 2013)

Oznake: Kareyce Fotso, pevka in kitaristka

 

 

V klubu Cankarjevega doma bo nocoj v okviru projekta Akustična Afrika nastopila zasedba, ki jo sestavljajo tri pevke in glasbenice, med njimi naša sogovornica Kareyce Fotso. Posebnost zasedbe je, da članice igrajo na glasbila, ki so v afriški tradiciji običajno rezervirana za moške.

Dobet Gnahoré, Manou Gallo in Kareyce Fotso bodo v sklopu projekta Akustična Afrika nocoj nastopile v koncertnem nizu Cankarjevih torkov. (Foto: Michel de Bock)

Akustična Afrika je mednarodni projekt, ki traja že tri leta; letošnja zasedba daje poudarek glasbeni ustvarjalnosti afriških žensk in v ospredje postavlja tri pevke in inštrumentalistke, to so Dobet Gnahoré (tolkalistka in ena vodilnih afriških glasbenic), Manou Gallo (basistka, znana tudi kot članica skupine Zap Mama) in kitaristka Kareyce Fotso iz Kameruna, ki je pred nastopom privolila v kratek pogovor za naše bralce in vse ljubitelje afriške godbe pri nas. Moški bodo tokrat na koncertu v ozadju: trojico pevk bodo spremljali Aly Keita (balafon), Zoumana Diarra (kitara) in Boris Tchango na bobnih.

Se lahko na kratko predstavite našim bralcem?

Sem umetnica iz Kameruna, kitaristka in pevka. Glasbeno pot sem začela kot pevka v zboru, pozneje sem nastopala v kabarejih, moj prvi solo album pa je izšel leta 2010 pri založbi Contre-jour iz Belgije.

Kakšno glasbo ste peli v kabarejih?

Precej raznovrstno – jazz, ameriško glasbo, blues, različne afriške godbe, tudi francosko glasbo. Občinstvo v kamerunskih kabarejih je namreč dokaj raznoliko, poleg domačinov je tudi veliko tujcev. V kabarejih sem pela od leta 2005 do 2007.

Kdo pa je odkril vašo nadarjenost? Ste študirali v Franciji?

Ne, nisem, študirala sem biokemijo v Kamerunu in za poklicno glasbeno kariero sem se odločila šele postopoma. Leta 2009 sem sodelovala na natečaju, ki ga je priredil Francoski inštitut, kjer sem zmagala; tako sem dobila štipendijo in odšla v Francijo. Na odru sem nastopila kot pevka, s kitaro in ob spremljavi bobnov. Istega leta sem nato zmagala še na natečaju mednarodnega francoskega radia in zastopala Kamerun na igrah frankofonije. Sledilo je sodelovanje z velikim Habibom Koitejem in tako me je odkril Michel De Bock, menedžer in producent, s katerim sodelujem od takrat. Tako nekako se je začela moja kariera na mednarodnem prizorišču.

Kako bi primerjali glasbeno ustvarjanje v domovini in delo na mednarodni sceni, znotraj večje glasbene industrije? Imate zdaj več ustvarjalnih omejitev, so zahteve višje?

Predvsem gre za večjo mero profesionalnosti, konkurenca je velika, to je trdo delo. Daril ni, hitro lahko izgubiš svoje mesto. Vseeno pa je treba ostati avtentičen; ne smeš pozabiti svoje kulture, kajti pomembno je ohranjati identiteto.

Torej obstajajo pritiski?

Seveda obstajajo pritiski. Kot poklicni umetnik moraš biti discipliniran, delaven in profesionalen. Pridobiti si moraš tako samozavest kot tudi zaupanje drugih. Brez tega ne moreš obstati na mednarodnem prizorišču.

V tokratni zasedbi Akustične Afrike sta poleg vas še dve glasbenici. Kako ste pravzaprav prišle skupaj  in kakšen je prispevek vsake izmed vas?

Akustična Afrika je projekt, ki traja že tretje leto, njegov pobudnik pa je bil Michel De Bock, ki je tudi moj producent. V projektu sodelujejo različni afriški glasbeniki, letos pa je ekipo sestavil malijski glasbenik Afel Bocoum; odločil se je, da tokrat v središče projekta postavi ženske in povabil nas je k sodelovanju. Snemam za isto glasbeno založbo kot Dobet Gnahoré, Manou Gallo pa je že priznana glasbenica. Kot skupina se dobro razumemo in naše sodelovanje poteka v izvrstnem vzdušju.

In kakšno glasbo izvajate?

Prednost projekta Akustična Afrika je, da v njem sodelujejo različni ljudje, katerih glasba temelji na različnih ritmih in se izvaja v različnih jezikih. Sama pojem v jezikih etnične skupine Bamileke in v angleščini, Manou Gallo poje v jezikih ljudstev Bete iz Slonokoščene obale, Dobet Gnahoré prisega na panafriško glasbo, od Gane in Slonokoščene obale do Malija, Kameruna in Senegala, in poje v različnih jezikih. Zase bi lahko rekla, da sem ženska, ki je zrasla v moderni Afriki, zato mešam tradicionalno kamerunsko glasbo z drugimi glasbenimi zvrstmi. Podobno velja za našo spremljevalno zasedbo: balafonist Aly Keita je silno kreativen, Boris Tchango je odličen bobnar, nadvse energičen in z odprtim pogledom na svet; kitarist Zoumana Diarra, malijski glasbenik, ki živi na Nizozemskem, ima veliko izkušenj. Naša glasba je zmes različnih glasbenih zvrsti; je sinergija več ansamblov, ki tvorijo celoto – kot če bi imeli več koncertov, združenih v enem.

Če prav razumem, je torej vaša glasba precej odprta – obenem pa predstavljate bogastvo afriške glasbe?

Smo predstavniki nove Afrike. To je Afrika, v kateri lahko tudi ženske igrajo kitaro. Predstavljamo Afriko, ki zmaguje; torej Afriko, kjer je mladina sposobna skrbeti sama zase in ne prosi naokoli za pomoč; predstavljamo Afriko, ki je samozavestna in močna, ne pa Afrike vojn in lakot, kot jo kažejo na televiziji.

Naša glasba je zmes različnih glasbenih zvrsti, je sinergija več ansamblov, ki tvorijo celoto.