Malijska pevka, skladateljica in kitaristka Rokia Traore spada med najbolj vidne in znane ambasadorje malijske ter afriške kulture. Kot mnogi njeni kolegi ni samo glasbenica, temveč ima njeno delo tudi politično in buditeljsko razsežnost. V petek bo ponovno nastopila v Ljubljani.

 

(Foto: dokumentacija Dnevnika)

Letošnji festival Druga godba, ki bo imel obliko nepretrganega, 29 ur trajajočega glasbenega dogajanja, bo v ljubljanskih Križankah, prav tam, kjer je leta 1999 prvič osvojila slovensko občinstvo (pozneje je še enkrat nastopila v Cankarjevem domu), odprla malijska pevka Rokia Traore. Na svoji dosedanji glasbeni poti je izdala pet albumov, tokrat pa bo predstavila najnovejšega z naslovom Beautiful Africa, ki ga je posnela z mednarodno zasedbo inštrumentalistov, na njem pa ubira pretežno rockerske tone.

Rokia Traore se sicer še vedno navdihuje v bogati bambarajski kulturi (bambara je jezik večinskega naroda v Maliju, katerega pripadnica je tudi sama), četudi je v času od svojih malijskih začetkov postala prepoznavna mednarodna zvezda. Nastopala je po vsem svetu, pogosto tudi ob boku slavnih glasbenikov, kot so Ali Farka Toure, Salif Keita, Oumou Samgare in Youssou N’Dour.

Kako se je pravzaprav začela vaša kariera? Kolikor vem, ne izhajate iz glasbene družine…

Moja glasbena pot se je začela na nenavaden način. Marsikdo zmotno misli, da se v Maliju glasbeni karieri posvečajo samo grioti, ki edini lahko igrajo pri krstu otrok, na porokah in drugih družabnih dogodkih, vendar sama nisem iz rodbine griotov. Zelo sem imela rada glasbo, veliko sem jo poslušala in sanjala sem o glasbeni karieri. Toda moj oče je bil diplomat, zato so od mene pričakovali, da bom študirala – kajti v Maliju je pač tako, da otroci uradnikov običajno hodijo v šolo, doštudirajo in nato tudi sami postanejo uradniki. Toda z mano je bilo drugače; pisala sem pesmi in skladala, pozneje me je oče učil igrati na kitaro… Mislila sem sicer, da bom novinarka, delala sem že na radijski postaji, toda ljudje so me začeli klicati, češ da jim je moj glas všeč, in me spraševali, zakaj ne pojem. Po teh spodbudah sem se odločila – in se resno posvetila glasbi. Prvi album sem posnela leta 1997, potem sem leta 1999 zmagala na natečaju Radio France Internationale in se prek Francije prebila v mednarodne glasbene kroge. Tako se je začelo.

Do danes ste svoj slog nekoliko spremenili.

Na začetku sem se lotila ustvarjanja tradicionalne malijske glasbe, čeprav te nisem dobro poznala. Seveda sem poslušala tudi tradicionalno glasbo, vendar nisem zrasla v tem okolju, saj sem zaradi diplomatske kariere mojega očeta veliko potovala, in tudi všeč so mi bile različne glasbene zvrsti – moja prva ljubezen je bila pravzaprav rock glasba, morda tudi zato, ker sem pač igrala kitaro. Kakor koli že, zavedala sem se, da se na področju tradicionalne malijske glasbe ne bom mogla meriti z velikimi mojstri in da ne bom odkrila ali naredila kaj posebno novega, vendar sem to čutila kot izziv in na neki način tudi potrebo. Po izdaji tretjega albuma Bowmboi pa sem začutila željo, da se vrnem h kitari. Tako sem se od tradicionalne forme, v kateri je bilo veliko tradicionalnih inštrumentov, kot so ngoni, kalabaš ali balafon, obrnila k bolj kitarskemu oziroma rockerskemu zvoku. Že prej sem rada igrala mandinški rock (Mandingo je ena največjih etničnih skupin v Zahodni Afriki, op. p.), ki je precej podoben evropskemu rocku.

Torej vaš obrat v rock ni bil posledica vplivov ali želja glasbene industrije?

Ne, pravzaprav mi je bilo v tem pogledu težko preiti k bolj rockovskemu zvoku. Uspeh še zdaleč ni bil zagotovljen, toda delala sem s srcem, čeprav nisem vedela, kakšne bodo reakcije poslušalcev; vsekakor pa sem si želela, da bi bila moja glasba dobro sprejeta. Pogosto sem pela v francoščini in angleščini, vendar sem pesmi obenem prevajala v jezik bambara (večinski jezik v Maliju, op. p.), v katerem sem našla povsem svojevrsten način petja. Bambara je lep jezik za petje in z njegovo uporabo ohranjam svoje korenine.

Kakšno glasbo bomo torej poslušali v Ljubljani – malijsko tradicionalno glasbo ali rock z mandinškim pridihom?

Pretežno bomo skladbe z mojega zadnjega albuma Beautiful Africa, ki je bolj rockersko usmerjen, občinstvo pa ga je dobro sprejelo. Sicer pa je zasedba mednarodna, v spremljevalni skupini so tako glasbeniki iz Malija kot iz Evrope. Med njimi so tudi talenti iz naše fundacije Passerelle, saj hočem posredovati svoje znanje in izkušnje mlajšim generacijam.

Ko ste že omenili fundacijo za mlade glasbenike, ki ste jo ustanovili – kako poteka izbiranje sodelujočih v projektu?

Sprva smo načrtovali, da bomo imeli usposabljanje mladih glasbenikov vsako leto. Iskali smo 16 kandidatov, prijavilo pa se jih je več kot sto. Glavni kriterij izbire je bil seveda talent – osebno sem vodila izbor, da ne bi prišlo do kakšne korupcije. Kandidatov prej nisem poznala, razen moje sestre in ene pevke, ki je že nastopala na malijski televiziji. Zaradi velikega števila prijavljenih glasbenikov smo se nato odločili, da bomo izbrane kandidate namesto v predvideno tritedensko usposabljanje raje vključili v različne projekte v obdobju šestih let. Ko bodo samostojni, bomo izbrali nove. Naš namen je, da uspejo tisti, ki bodo vztrajali in bodo izkazali dovolj discipline in predanosti.

Če se še nekoliko vrnemo k vašemu zadnjemu albumu: naslovili ste ga Beautiful Africa, imate torej za Afriko kakšno posebno sporočilo?

Album naj bi bil plod sodelovanja med afriškimi in evropskimi glasbeniki, toda državni udar v Maliju marca lani nam je prekrižal načrte. Tako smo ga morali posneti v Parizu, kar je projekt precej podražilo, vendar smo vztrajali do konca. Sicer pa je album izraz naše ljubezni do afriške celine, ne glede na precej težke trenutke, ki jih doživljajo nekatere afriške države. Zame je Afrika fantastična; čeprav obstajajo tudi afropesimisti, sem sama prepričana panafrikanistka. Afričanom želim sporočiti, naj bodo samozavestni, pozitivni in naj verjamejo v svojo sposobnost za spremembe v Afriki. Problemi v Afriki so resnični, toda usoda Afrike je v rokah Afričanov.Zavedala sem se, da se na področju tradicionalne malijske glasbe ne bom mogla meriti z velikimi mojstri, vendar sem to čutila kot izziv in na neki način tudi potrebo.

   
»Pogosto se zgodi, da postanejo afriški glasbeniki prej prepoznavni na mednarodni sceni kot v svoji domovini. Želim si, tudi s svojim obglasbenim delovanjem, ta trend spremeniti,« pravi Rokia Traore.
Vir / Avtor:  Ibrahim Nouhoum  6. maj 2013