Ljubljana –  “Ja, kar veliko sem na tržnici. Pred leti, ko še ni bilo velikih trgovskih centrov, pa sem bil še večkrat. Imel sem tudi stalno branjevko, zdaj jih poznam le še na videz,” je na sončno soboto lepo, tekoče slovensko pozdravil inženir gozdarstva Ibrahim Nouhoum, v domačem Maliju, afriški državi, iz katere prihaja, znan tudi po družinskem imenu Maiga.

Prvič je za Slovenijo oziroma Jugoslavijo slišal že kot mlad deček. “Jugoslavija je bila zelo popularna – zaradi predsednika Tita in neuvrščenosti. V šestem razredu osnovne šole smo se o Jugoslaviji in njenih republikah, torej tudi Sloveniji, učili v šoli.”

Kdo bi si mislil, da ga bo pot nekoč zanesla prav sem; po gimnaziji je namreč dobil možnost študija v Ljubljani. “Še zdaj se natančno spomnim, kako težko mi je bilo in kako sem se hkrati veselil odhoda v svet. Sam, o Sloveniji nisem vedel veliko, jezika nisem znal. Vpisal sem se na tečaj slovenščine, pa je bilo vseeno težko. Med predavanji sem na začetku bolj malo razumel, saj sem prej vse šole delal v francoščini.”

Kot pravi Ibrahim, se da na vse navaditi, le šok zaradi povsem drugačnega podnebja je bil nepopisen. “V Slovenijo sem prišel decembra pred 28 leti. Tista zima je bila tudi sicer bolj mrzla, noči so pozimi dolge, ob 17. uri je bilo že temno. No, pa sem se le navadil.” Malo se je zamislil, potem pa počasi priznal: “No, na mraz se nisem navadil.” Po kratkem premolku je dodal: “Pa na visoke hribe tudi ne. Nekoč sem šel s prijateljema na Triglav. No, šel – zaradi varnosti sta me privezala z vrvmi, da sem bolj bingljal. Saj je bilo lepo… Lepa narava… Ampak nikoli več!”

Čeprav se tudi hrana kar razlikuje od tiste, ki jo je poznal v Maliju, državi, kjer na 1,2 milijona kvadratnih kilometrov živi 13 milijonov ljudi, s tem ni bilo težav. “Seveda sem pogrešal specifične okuse, recimo sumbalo. To je drevo, katerega sadeži, zelo bogati z vitamini, imajo prav poseben okus in se jih dodaja kot začimba k omakam, da imajo prijetnejši okus. V Maliju je zelo pogosta jed zelenjava z ribo, najraje kar veliko ribo kapitan iz reke Niger. V tekočini, v kateri se je kuhala zelenjava, nato skuham riž, popečem ribo in hrana je nared.”

V zadregi se je narahlo nasmejal in nato priznal: “No, govorim v prvi osebi: skuham, spečem… Nič od tega ni res, sam sem bolj neroden v kuhinji, moja žena je tista, ki zna pripraviti vse, in to najboljše na svetu.”

Seveda je nameraval po študiju nazaj v Mali. Ampak… “Takrat v Maliju ni bilo služb. V Ljubljani sem spoznal svojo bodočo ženo, tudi iz Malija, ki je tu študirala. Vedno je več razlogov, da greš, in več razlogov, da ostaneš. Ni enega odgovora na vprašanje, zakaj sem ostal… Želim si le, da bi lahko nekoč svojo izkušnjo prenesel rojakom. Da bi živeli lepše… Svet se spreminja, sistemi se menjajo, mi pa še vedno želimo predvsem boljše živeti. Ena od poti je znanje, zato hočem s to svojo izkušnjo pomagati drugim.”

Avtor:  Vito Avguštin

Vir: http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/estrada/284659