Avtor: Anej Korsika

Bamako – O Maliju, zahodnoafriški državi, običajno ne slišimo prav veliko. Zaradi vse verjetnejšega vojaškega posredovanja proti islamistom, ki zasedajo sever države, bi se to lahko kmalu spremenilo.

Glavno mesto, Bamako
Glavno mesto, Bamako

Mali, ki je po velikosti 24. največja država sveta, bi se v Evropi razprostiral čez ozemlje Nemčije, Francije in Velike Britanije. Kljub veliki površini pa je s 14,5 milijona prebivalcev ena najredkeje poseljenih držav. Več stoletij nazaj je na tem področju obstajal Malijski imperij, ki je bil v svoji zlati dobi središče matematike, umetnosti, astronomije in literature. V času svojega obstoja, med 13. in 17. stoletjem, je bil to eden največjih in najbogatejših imperijev. V okviru tega imperija je nastal tudi eden najzgodnejših zametkov deklaracije človekovih pravic.

Konec 19. stoletja je to območje kolonizirala Francija in ga imela v lasti vse do leta 1960, ko je Mali postal neodvisna država. Prvih osem let je bil na oblasti socialistično usmerjeni Modibo Keita, ki je hitro uvedel enostrankarski sistem ter začel s programom obširnih nacionalizacij ekonomskih virov. Ob podpori Francije je bil leta 1968 strmoglavljen, oblast pa je prevzel Moussa Traoré, ki je vladal vse do leta 1991. Takrat je moral pod pritiskom ljudske vstaje odstopiti, istega leta je bila sprejeta nova ustava, uveden večstrankarski sistem, v državi pa so se odvile tudi prve demokratične volitve.

Pripadniki islamističnih skupin, ki so povezane z Al Kaido
Pripadniki islamističnih skupin, ki so povezane z Al Kaido

Islamisti zasedajo območje, veliko za dve Veliki Britaniji

Temu je sledilo obdobje dvajsetih let relativne politične in družbene stabilnosti, ko so številni v Maliju videli eno najobetavnejših zahodnoafriških držav, ki je v zadnjih letih uživala tudi 5-odstotno gospodarsko rast. Položaj se je dramatično spremenil lanskega marca, ko so uporniki izvedli državni udar, Nacionalno gibanje za osvoboditev Azavada pa je izkoristilo položaj in najprej zasedlo, nato pa še razglasilo neodvisnost severnega dela države. Vendar tej skupini nadzora nad področjem ni uspelo dolgo obdržati, saj so se v spor vmešale tudi različne islamistične skupine in same prevzele nadzor nad severom države.

Namesto odcepitve si te skupine prizadevajo za uvedbo šeriatskega prava in zdaj že več mesecev terorizirajo lokalno prebivalstvo in uničujejo kulturno dediščino. Skupine, povezane z Al Kaido, danes nadzorujejo območje, veliko za dve Veliki Britaniji, na njem pa je tudi več pomembnejših mest in letališč.

Večina Malijcev nasprotuje islamistom

Azavad, kot se imenuje zasedeni del države, sicer predstavlja kar tri četrtine malijskega ozemlja, vendar na njem živi le slaba desetina prebivalstva. Od začetka nesporazuma pa je pred islamisti v prestolnico Bamako na jugu države zbežalo že vsaj 200.000 ljudi. Veliko jih zatočišče išče tudi v sosednji Mavretaniji. Ob tem velja poudariti, da je velika večina, kar 98 odstotkov Malijcev, muslimanov, vendar večina prebivalstva prav tako ne podpira radikalnih skupin na severu in poudarja, da to nima nikakršne zveze z islamom.

Mali je sicer dežela številnih narodov, med katerimi okrog 10 odstotkov predstavljajo tudi Tuaregi, ki so začeli z uporom. Od leta 1962 je to v resnici že peti veliki upor Tuaregov, ki poudarjajo, da jih zatirajo tako vlada v Bamaku kot islamisti na severu. V Sloveniji živeči Malijec, Ibrahim Nouhoum, je za Planet Siol.net povedal, da so imele različne tuareške skupine že v času osamosvajanja Malija načrt, da bi skupaj s pomočjo Francije ustanovili neodvisno tuareško državo. Ta bi obsegala del Malija, Alžirije in Nigra, ta skrivni načrt, pri katerem je imela svojo računico tudi Francija, pa naposled ni uspel.

Starodavno mesto Timbuktu, ki je pod Unescovo zaščito
Starodavno mesto Timbuktu, ki je pod Unescovo zaščito

Položaj se je močno poslabšal po padcu Gadafija

Kot pojasnjuje Nouhoum, je bila za Tuarege sicer največji udarec katstrofalna suša med letoma 1972 in 1973, ko so številni nomadi izgubili svoje črede, saj se je takrat puščava razširila proti jugu. V spor se je v devetdesetih vmešal tudi Moamer Gadafi, ki je podpiral tuareške vojake, ki so se vračali v Mali. Vendar se je od takrat naprej položaj Tuaregov močno izboljšal, saj so bili pozneje podpisani številni mirovni sporazumi, tuareškim upornikom pa je bil omogočen vstop v redno malijsko vojsko. Organiziranih je bilo tudi več festivalov miru, Tuaregom pa je bilo omogočeno, da zasedejo tudi visoke položaje v malijski državni administraciji. Iz njihovih vrst je tako prišlo več ministrov in diplomatov.

Po prepričanju Nouhouma pa ustanovitev neodvisne države Azavad ni realna možnost, saj so Tuaregi na tem področju manjšina in bi njihova premoč lahko vodila v nove vrste apartheid. Nastalo krizo pa je močno pospešil Gadafijev padec kot tudi neučinkovito vladanje v Maliju. Kljub temu da je bila malijska demokracija med afriškimi ena bolj opevanih, je bila v resnici na trhlih nogah, poudarja Nouhoum.

 

Islamisti uničujejo kulturno dediščino

Mali, ki je ena izmed kulturno najbolj raznolikih držav na svetu in kjer določene plemenske skupnosti, ki se imajo sicer za muslimane, svoja prepričanja združujejo z več kot tisoč let starim animizmom, je za islamiste nedopusten. Timbuktu, eno najpomembnejših mest pod islamističnim nadzorom in mesto pod Unescovo zaščito, je že občutil nestrpnost islamistov do kakršnegakoli drugačnega kulturnega izročila. Kljub protestom lokalnih prebivalcev so islamisti, ki sicer prihajajo iz številnih držav, med drugim Nigerije, Somalije, Afganistana in Alžirije, porušili nekaj starodavnih stavb, ki jih razumejo kot čaščenje. Samuel Sidibe iz malijskega nacionalnega muzeja zato z zaskrbljenostjo opozarja na vzporednice z uničevanjem kipov Bude v Afganistanu.

Kot poudarja, je “kulturna dediščina pomembna za vse ljudi, saj nam daje občutek, da smo obstajali že v preteklosti. Za tiste, ki hočejo uničiti to idejo preteklosti, je zato jasno, da hočejo uničiti tudi dušo malijskega ljudstva,” pred radikalnimi islamisti še svari Sidibe. V Timbuktuju je zaradi strogega islamističnega nadzora nad vsakdanjim življenjem prebivalcev danes nevarno kupovati že cigarete. Namesto tega, da bi prosili za zavojček, zdaj stranke trgovca povprašajo, ali ima na zalogi kaj skrivnosti, kar je geslo za cigarete.

Ava Bab Dji, lastnica kavarne. Mesto Djenne je pred državnim udarom obiskalo skoraj 10.000 turistov na leto, potem ko so oblast na severu države prevzeli islamisti, pa je lokalni turistični urad od marca lani naštel le 20 turistov.
Ava Bab Dji, lastnica kavarne. Mesto Djenne je pred državnim udarom obiskalo skoraj 10.000 turistov na leto, potem ko so oblast na severu države prevzeli islamisti, pa je lokalni turistični urad od marca lani naštel le 20 turistov.

Položaj je že zdaj tako slab kot v Afganistanu ali Somaliji

Ob tem nekdanji malijski zunanji minister, Tiebile Drame, opozarja, da bo za rešitev nastalega položaja nujno potrebno vojaško posredovanje iz tujine, sicer se bo morala mednarodna skupnost soočiti z novim primerom Afganistana ali Somalije. Naš sogovorec, Ibrahim Nouhoum, pa poudarja, da je v resnici položaj že tako slab kot v navedenih dveh državah. “To, kar se dogaja zdaj na severu Malija, nima nobene zveze z islamom. To je zame zasedba teritorija Malija. Ljudje trpijo, zato so pobegnili. Njihov pobeg je mogoče del strategije zasedbe.Treba se je zavedati, da so tu velike rezerve obdelovalne zemlje, velike rezerve sladke vode (reka Niger), da je v Sahari ogromno mineralov, in gre zato za zelo pomemben geostrateški položaj območja,” pojasnjuje.

Po njegovem prepričanju je treba tudi pozdraviti gesto francoskega predsednika Francoisa Hollanda, ki se je med prvimi zavzel za vojaško posredovanje mednarodnih sil. Država danes namreč nima več nadzora nad tremi četrtinami svojega ozemlja, spor traja že več kot 10 mesecev, malijska vojska je v razkroju, malijski narodi pa zaradi vsega skupaj doživljajo nočno moro in močno trpijo. “Malijski narodi so za mir, za strpnost, ampak nikoli ne bodo sužnji na svoji lastni zemlji,” je jasen Nohoum.

Malijske prostovoljke in prostovoljci se skupaj z vojsko urijo, da bi islamiste pregnali s severa države
Malijske prostovoljke in prostovoljci se skupaj z vojsko urijo, da bi islamiste pregnali s severa države

Brez vojaškega posredovanja krize najbrž ne bo mogoče rešiti

V primeru, da bo do vojaškega posredovanja v resnici prišlo, nad njim najbrž ne bodo pretirano navdušeni v Alžiriji, saj iz tam prihaja večina islamističnih skupin. O tem, ali v prihodnjih tednih oziroma mesecih posredovanje res lahko pričakujemo, za zdaj še ni mogoče govoriti z gotovostjo. Tako v ZDA kot v Evropski uniji se sicer nagibajo k tej možnosti, vendar odločnejših in dokončnih besed v zvezi s tem do zdaj še ni bilo mogoče slišati. Po Nouhoumovemu prepričanju pa so tisti, ki v vojaškem posredovanju vidijo težavo, še hujši od tistih, ki zasedajo severni del Malija. Malijska vojska namreč sama ne bo mogla obračunati z islamisti, v primeru, da do posredovanja ne bo prišlo, pa bi se lahko njihov vpliv še bistveno bolj razširil po celotni Zahodni Afriki.

Foto: Reuters
Video: YouTube

VIR: http://www.siol.net/novice/svet/2013/01/malijci_ne_bodo_nikoli_suznji_na_svoji_zemlji.aspx