mali-fighting.jpeg39-1280x960

 Malijski vojak na pogorišču nekdanjega uporniškega tabora po letalskem bombardiranju Francozov(AP Photo/Jerome Delay)

Mali, vsaj v zadnjih petnajstih letih dokaj stabilna in mirna država, je konec marca postala žrtev svojih notranjih nasprotij, dediščine kolonializma in spopada teženj različnih skupin, tudi terorističnih. V tej slabo razviti državi je skupina vojaških častnikov pod vodstvom stotnika Amadouja Sanoga 22. marca izvedla državni udar in brez prelivanja krvi odstavila predsednika države Amadouja Toumanija Toureja. Slednji bi sicer moral odstopiti pred predsedniškimi volitvami, napovedanimi za 29. april. Šlo je za nezadovoljstvo skupine častnikov na srednjih položajih. Datum udara ni bil izbran naključno, saj so se 22. marca pred enaindvajsetimi leti v Maliju začele množične demonstracije, ki so po štirih dneh odnesle diktaturo predsednika Musse Traoreja. Vojaške upornike, ki so aretirali predsednika, je vodil prav prejšnji marec odstavljeni predsednik Toumani Toure. Mali je bil takrat ena od afriških držav, ki so vzbujale upanje, da bodo razvile pravo demokracijo in z njo tudi dosegle gospodarski razvoj. Toda v novih elitah se je kmalu razrasla korupcija in nepotizem in vse je šlo po starem. Vojaški uporniki so  letošnjega 22. marca razglasili, da želijo vzpostavitev prave demokracije in da bodo oblast kmalu predali civilistom. Zunanji svet jim ni verjel, saj je prevrat najprej obsodila skupina zahodnoafriških držav ECOWAS in 2. aprila  uvedla sankcije, zaporo meja in zamrznitev malijskih sredstev v tujini. Sankcije sta podprli tudi Afriška unija in nekdanja kolonialna gospodarica Francija v imenu Evropske unije. Proti vojaškemu udaru so se izrekle tudi Združene države Amerike. Uporne malijske vojake je to kmalu prepričalo, da so se začeli pogajati, tako s skupino ECOWA kot tudi z malijskimi političnimi strankami. Mednarodnemu pritisku so popustili 6. aprila.  Odstavljeni predsednik Amadou Toumani Toure je odstopil, namesto njega pa je, v skladu z malijsko ustavo, kot začasni predsednik 12. aprila prisegel predsednik parlamenta Diouncounda Traore. Štirideset dni po njegovi prisegi naj bi v Maliju izvedli predsedniške volitve.

  Če bi bilo to vse, bi lahko rekli, da se je politična kriza v Maliju končala. Morda bi celo našli nekaj simpatij za uporne vojaške častnike, ker so odstavili ne preveč učinkovitega nekdanjega predsednika in njegovo precej skorumpirano vlado. Toda na severu so različne uporniške tuareške in islamistične skupine izkoristile zmedo v glavnem mestu Bamako in skoraj brez boja zasedle tri največja mesta Kidal, Gao in Timbuktu in 1. aprila nadzorovale območje veliko kot Francija, oziroma približno štiri desetine površine Malija. Tuaregi so 6. aprila razglasili novo, neodvisno državo Azawad. Zgodilo se je prav to, proti čemur so vstali vojaški uporniki, ki so predsedniku države očitali, da ne more razrešiti krize na severu države. Spor med Tuaregi in večinskim črnskim prebivalstvom v Maliju ima zelo dolge korenine, ki se vlečejo še dosti dlje od leta 1960, ko je Mali postal neodvisna država. Tuaregi so ljudstvo, ki je na zahodu vedno bilo opisano precej romantično. Šlo naj bi za ponosne puščavske nomade – modre ljudi, zaradi modrih turbanov in ogrinjal. Tuaregi so res ponosni, ne ozirajo se na, zadnje na novo postavljene meje različnih držav. Največ od približno šestih milijonov jih živi v Nigru 1,8 milijona, v Maliju jih je približno milijon in pol – kar je približno desetina prebivalstva, veliko tudi v Alžiriji, Libiji, malo manj v Burkini Fasso in Nigeriji. Tuaregi so ljudstvo oziroma narod berberskega porekla. S črnskim prebivalstvom na jugu njihovih nomadskih živinorejskih in trgovskih poti so bili dolgo v sporih tudi zaradi bolj svetlega odtenka njihove kože, predvsem pa je večkrat vzplamtel tisočletja star spor med živinorejci in poljedelci. Devet desetin prebivalstva Malija je sunitskih muslimanov, pet odstotkov je kristjanov – večinoma katoličanov, ostali so animisti, tako da vsaj na tem področju sporov med večinskim črnskim prebivalstvom in Tuaregi ni. Drugo je seveda delovanje skrajnih islamskih skupin. Tuaregi nikoli niso dobro sprejeli pritiska na novo ustanovljenih držav, ki so hotele nadzirati in omejiti njihovo nomadsko življenje. Že prej niso priznavali različnih avtoritet, pa najsi je šlo za staro malijsko cesarstvo ali francoske kolonialne oblasti. Živeli so pač svoje, v Sahelu in Sahari zelo težko, življenje in niso želeli nobenega vmešavanja v svoje običaje. Edina temna plat njihovega načina življenja je bila, da so dostikrat ropali trgovske karavane z arabskega severa na jug do Timbuktuja in še bolj južno. Zato se jih še vedno dostikrat drži očitek, da so puščavski roparji in verolomni ljudje.  Tuaregi so še zdaj povezani v klane. Ti so med seboj močno prepletene sorodstvene vezi različnih družin, klani pa med sabo nimajo močnejših povezav in se združujejo samo v primeru nevarnosti. Nastanek novih držav jih je po svoje prizadel še bolj kot francoska kolonizacija. Zato so se novim oblastem začeli upirati. Tudi z orožjem. Posamezni spopadi in napete razmere sov začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prerasli v pravi upor v Nigru in Maliju. Polegel se je šele po nekaterih vojaških akcijah in še bolj po obljubah, da bodo spoštovali tuareške želje po avtonomiji. Junija leta 2006 je malijski predsednik Amadou Toumani Toure s tuareškimi uporniki dosegel mirovni sporazum in severu Malija je bila obljubljena obsežna avtonomija. Obljube osrednjih malijskih oblasti očitno niso bile uresničene, saj je decembra leta 2008 prišlo do spopadov med Tuaregi in malijsko vojsko na meji z Mavretanijo. Februarja naslednje leto se je ta spopad končal, okoli šeststo upornikov se je razorožilo, delno zaradi malijskega obsežnega vojaškega posredovanja, delno zaradi alžirske posredniške vloge. Potem je bilo na severu Malija razmeroma mirno do letošnjega januarja, ko se je spet začel večji upor. Predvsem zaradi dveh razlogov. Po padcu Gadafijevega režima se je v Mali vrnilo okoli petsto dobro oboroženih tuareških plačancev. Ti so skupaj z ostalimi uporniki izkoristili veliko nezadovoljstvo prebivalstva, ker jim osrednja vlada ni poslala dovolj pomoči po hudi suši jeseni lani. Tuaregi so bili prepričani, da je vlada v Bamaku pomoč, tudi iz tujine, namenoma razdelila le večinskemu črnskemu prebivalstvu, na sever pa je poslala le drobtine. Velik upor na severu pa je bil tudi povod za skupino nezadovoljnih častnikov, da je izvedla prevrat, saj malijske oblasti niso mogle zatreti najnovejšega upora. Ko so Tuaregi konec marca začeli svoj napad, do večjih spopadov sploh ni prišlo, saj se je malijska vojska hitro umaknila. Že prej so se njeni pripadniki pritoževali nad svojo slabo oborožitvijo in bednimi plačami. Zato tudi niso imeli volje, da bi se spopadli z odločnimi tuareškimi in drugimi uporniki.

The Great Mosque in Djenne - Mali Africa

            Če govorimo, pogojno rečeno, o tuareško – malijskem sporu, se lahko odkrito vprašamo, kdo so ti drugi uporniki? Prav ti najbolj skrbijo tujino, tako sosednje države, še bolj pa zahodne na čelu s Francijo in Združenimi državami Amerike, saj gre za skupine islamskih skrajnežev. Glavna uporniška skupina, pravzaprav so samo njeni pripadniki razglasili neodvisno državo Azawad, je tuareška MNLA – Narodno gibanje za osvoboditev Azawada. Ta skupina šteje okoli tisoč borcev in se je pred januarskim izbruhom novega upora več tednov brez uspeha pogajala z osrednjimi oblastmi v Bamaku. Stike, s pomočjo posrednikov, so vzpostavili tudi z novimi malijskimi oblastmi. Vodja njihovega političnega krila Hama Ag Mahmud ne zavrača pogovorov, vendar tudi ne odstopa od neodvisnosti. Zanikal je sodelovanje s skrajnimi islamisti, vodja vojaškega krila MNLA Mohamed Ag Najim pa naj bi celo izjavil, da bodo izgnali vse pripadnike Al Kaide.

            Ni povsem jasno, kako so z Al Kaido povezane tri glavne skrajno islamske, označene tudi kot teroristične, skupine Ansar Dine, Aqim in Mujwa. Te tri skupine si niso prizadevale za neodvisni Azawad, pač pa za islamsko republiko Mali, kjer bi dosledno uveljavili najbolj stroge islamske predpise in šeriatsko pravo. Medtem, ko pripadniki MNLA pravijo, da se njihov Azawad ne bo širil naprej proti jugu Malija, želijo islamisti nadaljevati boj. Ansar Dine (v prostem prevodu branilec ali zaščitnik vere) vodi eden od glavnih tuareških uporniških voditeljev iz preteklosti Iyad Ag Ghali. Po sklenitvi mirovnega sporazuma, so ga malijske oblasti poslale v svoje veleposlaništvo v Saudovo Arabijo, kjer naj bi se navzel strogih vahabitskih interpretacij islama. Kandidiral je za voditelja MNLA in po zavrnitvi prestopil v Ansar Dine. Nekateri menijo, da je zavezništvo med dvema glavnima uporniškima skupinama MNLA in Ansar Dine zgolj začasno v boju proti skupnemu sovražniku – malijskim oblastem. Nekateri očividci pravijo, da so bojevniki Ansar Dine v zasedenem Timbuktuju z guvernerjeve palače sneli zastavo MNLA oz. Azawada in jo zažgali, pripadnike MNLA, ki so to mesto zavzeli, pa izrinili na obrobje. MNLA vseeno nadzoruje letališče v Timbuktuju. Za Zahod in malijske sosede je še bolj problematična skupina Aqim. Ta naj bi izšla iz alžirskih salafistov in imela dobre zveze z Al Kaido in drugimi skrajnimi islamskimi skupinami, vključno z Islamskim Magrebom. Imela naj bi okoli 600 pripadnikov, ki tako kot Mujwa, dostikrat ugrabljajo zahodne turiste in potem zahtevajo odkupnino. Po nekaterih podatkih naj bi slednji skupini tudi tihotapili mamila. V zadnjem času se je pojavila nova skupina FLNA, v kateri so v glavnem Arabci. Ti naj ne bi bili za neodvisnost, so proti islamistom, želijo pa avtonomijo severa Malija.

Francija je že posvarila pred nastankom nekakšne odpadniške države, ozemlja, kjer bi se zbirali teroristi, tihotapci mamil. Sosednje države, predvsem Niger, se bojijo, da se bodo Tuaregi združili in začeli z upori tudi drugje. Obstajajo pa različna mnenja o morebitnem vojaškem posegu  proti tuareškim upornikom in drugim skupinam. Seveda je začasni predsednik Dioncounda Traore ob svoji prisegi zahteval takojšen konec upora na severu države in enotni Mali. Drugače je zagrozil z vojaškim posegom. Tega zagovarjajo, čeprav ne vsi, v ECOWAS, kjer naj bi bili pripravljeni na sever Malija poslati tri tisoč vojakov. Vojaški poseg zagovarja tudi Niger. Ta država je skupaj z Malijem, Mavretanijo in Alžirijo imela tudi skupni vojaški štab, kjer naj bi usklajevali akcije proti upornikom. Bolj zadržana je Alžirija, ki zagovarja pogovore. Vsi pa se sprašujejo, kaj bo storila Francija. Njen odziv, razen svaril pred kaosom in zagotovil za ozemeljsko celovitost Malija, je bil precej zadržan. Morda zato, ker islamisti kot talce zadržujejo več francoskih državljanov in drugih zahodnjakov, morda ker je ta država v času predsedniških volitev. Vojaško gledano gre za bolj šibke sile na obeh straneh. Uporniki, bilo naj bi jih okoli tri do štiri tisoč, so oboroženi z lahkim pehotnim orožjem, premikajo pa se s poltovornjaki z nameščenimi težkimi strojnicami. Ob hitrem umiku malijske vojske so dobili tudi nekaj helikopterjev. Njihova prednost je odlično poznavanje terena, naklonjenost lokalnega prebivalstva in oddaljenost (od Bamaka do Timbuktuja je okoli 700 kilometrov) od juga Malija.  Vojska Malija in tudi Nigra in Mavretanije je bolj slabo oborožena in izvežbana. V zadnjem času so Američani urili njihove posebne enote za boj proti terorizmu.  Zato vsi pogledujejo proti ECOWAS, Afriški uniji in še posebej Franciji. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je slednja z nekaj lovci mirage iz Čada uspešno pregnala upornike, povezane z Libijo. Toda Francija se bo seveda zelo težko odločila za napotitev svojih vojaških letal in morda tudi enot tujske legije v Mali, pa če tudi v okviru mirovne operacije ECOWAS ali Afriške unije.

            Položaj na severu Malija se počasi spreminja tudi v humanitarno katastrofo. Govori se o številnih pobitih civilistih. Britanska človekoljubna organizacija Oxfam meni, da je zaradi lanske suše in spopadov s severa Malija pobegnilo okoli dvesto tisoč ljudi, polovica v sosednji še bolj revni Niger in Mavretanijo. Prvi konvoj z zdravili in hrano je na sever prispel šele 17. aprila. Negotova je tudi usoda znamenitega mesta Timbuktu. Ta je zaslovel kot biser puščave, kjer so zlato in sužnje z juga zamenjevali za sol s severa. Na Zahodu je dobil prav mitski sloves. Že od leta 1988 je na Unescovem seznamu svetovne dediščine zaradi svoje arhitekture in okoli sto petdeset tisoč starih islamskih rokopisov. Pravijo mu tudi mesto 333 svetnikov, saj so tam pokopani številni sufijski sveti možje. Islam v tem predelu sveta je drugačen od arabskega, precej bolj sproščen od denimo bolj strogih oblik, kot je na primer vahabizem.  Zato obstaja nevarnost, da bi skrajni islamisti na več sto  let stare rokopise gledali kot na nekaj izkrivljenega, heretičnega in bi jih uničevali. Konec je seveda tudi turizma, ki je Maliju prinašal prepotreben denar. Ogrožena je tudi vrnitev v domovino številnih zvezd malijske glasbe. Najbolj znamenit je bil zdaj že pokojni Ali Farka Toure, slovenskemu občinstvu pa so znani Oumou Sangare, Nahawa Doumbia, Boubacar Traore in tuareška skupina Tinariwen. Večina teh in drugih malijskih glasbenikov v glavnem deluje v Franciji.

            Še najboljša rešitev bi seveda bila mirna pogajanja in politična rešitev. Mali vsekakor ne bo pristal na odcepitev Azawada. Stanje je nekoliko podobno kot v Zahodni Sahari. Čeprav se je tam Polisario že leta 1991 ob sklenitvi premirja odpovedal oboroženemu uporu, se pogajanja vlečejo. Mavretanija in predvsem Maroko pa ne priznata neodvisnosti Zahodne Sahare. Tako bo verjetno tudi s tuareškim Azawadom, ki lahko v najboljšem primeru računa le na široko avtonomijo, morda federativni ali konfederativni status v Maliju. Scenarij delitve kot v Sudanu je bolj malo verjeten. Tudi zaradi prisotnosti skrajnih islamističnih skupin.

Avtor: Tomaž Gerdin , urednik, RTV

Afriški forum ne odgovarja za mnenja izražena v članku. Članek je bil objavljen v reviji Obramba.