Kraljica afriške glasbe Miriam Makeba je navdušila Slovence

“Na koncertu sem jokala!”

Odpuščanje in sprava sta težki, a nujni

Vir / Avtor:  Ibrahim Nouhoum

29. junij 2001 (nazadnje spremenjeno: 5:05 12. julij 2006)

index

 

 

 

 

 

Miriam Makeba, kraljica afriške glasbe

V sredo, 20 junija, je bil velik glasbeni spektakel. Kraljica afriške glasbe Miriam Makeba je navdušila občinstvo v ljubljanskih Križankah. Miriam Makeba ali “Mama Afrika” je osvajala s svojim glasom in sporočili. Pa ne samo afriške mladine. Pesem o spravi je lahko pravšnja za vsakogar in vsako družbo. Miriam Makeba je eden od simbolov boja proti rasni diskriminaciji in je tudi izredna ženska. Pristala je na ekskluzivni intervju za bralce revije Hopla.

IBRAHIM: Zadovoljen sem, da vas srečam v Sloveniji. Kot vsa afriška mladina imam zelo rad vašo glasbo, ki je bila za nas navdih, ko smo bili v gimnaziji.

MAKEBA: “Zelo me je razveselilo, da so bili med občinstvom v Križankah tudi mladi Afričani. Bila sem zelo vesela in ganjena.

Zapela sem eno pesem zanje.”

IBRAHIM: Kako se je začela vaša glasbena kariera?

MAKEBA: “Vedno sem rada pela, že v mladih letih. Ob nedeljah se je naša družina dobivala in vsi smo peli. Brat me je učil tuje pesmi, na primer ameriške. Pela sem v angleščini, ne da bi sploh vedela, kaj pojem. Profesionalno sem začela peti leta 1953. Mama mi je rekla, da me je oče hotel poslati v Anglijo študirat glasbo, če bi imel denar. Zelo mi je žal, da me ni mogel, vendar če bi šla v Anglijo, bi se učila samo klasično glasbo, naše pa ne.”

IBRAHIM: “Afriška mladina vas je spoznala kot militantno pevko, kako ste doživeli rasizem?”

MAKEBA: “Militantizem… Ne vem, ali je to pravi izraz, ki označuje Miriam Makebo. Vedno sem si govorila, da si ne morem privoščiti, da bi se obnašala kot zvezda, ker prihajam iz dežele, ki trpi. Ironično je, da je bila prva politična stranka v Afriki v Južnoafriški republiki (leta 1912), kljub temu pa je moja država med zadnjimi, ki se je osvobodila. Belci so bili res rasisti in zelo kruti do našega naroda. Ko so me ljudje vprašali, kako živimo pri nas, sem povedala resnico, in to so interpretirali politično. Jaz samo povem to, kar je res.

Ko sem zapustila svojo deželo, sem šla v ZDA. Potem sem obiskala tudi druge afriške države. Tanzanija je bila prva. Njen predsednik Nyerere je bil prvi, ki mi je ponujal prvi svobodni afriški potni list, saj ga do leta 1962 nisem imela. Ob smrti moje matere leta 1960 me niso pustili v domovino, moj potni list je bil neveljaven. Cesar Haile Selasie me je maja 1963 povabil na rojstvo Organizacije afriške enotnosti. Bila sem zelo srečna, da sem pela pred velikimi možmi, ki so pripeljali svoje države do neodvisnosti: Modibo Keita, Sekou Toure, Ahmadou Ahidjo, Nyerere… In skromna Miriam Makeba, ki prihaja iz najbolj zatirane države, je bila zraven in pela zanje. Potem so me vsi ti predsedniki (tam so bili tudi N`krumah, Nasser, Burguiba) povabili v svoje države in tako sem spoznala Afriko.

Po desetih letih v ZDA sem se preselila v Gvinejo, kjer sem živela 15 let. Postala je moja domovina. V rodno Južnoafriško republiko sem prišla šele po osvoboditvi našega prvega predsednika Nelsona Mandele (februarja 1990). Aprila 1991 sem v Južni Afriki doživela svoj prvi spektakel po 31 letih. Fantastično je bilo, vse je bilo polno, vsi so jokali, jaz sem jokala, ljudje…”

IBRAHIM: “To je bilo srečanje z ljudstvom?”

MAKEBA: “Tako je. Moja glasba je bila prepovedana v moji domovini, a starši so svojim otrokom povedali za Miriam Makeba. Vsakemu, ki je imel moje plošče, je grozil zapor. A Bog je velik, danes sem tu, naša država je svobodna, jaz sem svobodna, čeprav imamo veliko težav kot vse afriške države.

Prosim afriško mladino, naj se združi in najde en jezik za vso Afriko, ki se ga bodo učili vsi šolarji v Afriki. Drugič: afriška mladina naj neha z vojnami. Energijo, ki jo porabimo za to, bi lahko porabili za pomoč otrokom, ostarelim, za zdravstvo, razvoj. To me boli, ker vojne nimajo nobenega smisla.”

IBRAHIM: “Kako vidite danes Južnoafriško republiko?”

MAKEBA: “Vsi evropski časopisi omenjajo Južnoafriško republiko kot državo kriminala, aidsa, poudarjajo samo slabo in pozabljajo, da je država svobodna šele sedem let.”

IBRAHIM: “Ste že kdaj prej slišali za Slovenijo?”

MAKEBA: “Že. Ob prihodu me je sprejela županja Ljubljane, nisem vedela, da ima Ljubljana županjo. Bila je graciozna, pogovarjali sva se eno uro. Vsaka je povedala nekaj lepega o svoji deželi. Bila sem resnično ganjena.

Občinstvo na koncertu pa je bilo fantastično. Že tri tedne boleham za bronhitisom, a sem se vseeno odločila za nastop. Mogoče nisem bila `ta prava` Miriam Makeba. A občinstvo me je podprlo. Hvala.”

IBRAHIM: “Zapeli ste tudi pesem o spravi. Slovenija je doživela vojno in danes se govori, da se nasprotnika ne moreta sporazumeti. Kakšno sporočilo imate za njiju?”

MAKEBA: “Povedala bom, kar mi je rekel Nelson Mandela: oproščanje je nujno, čeprav težko. Če pomislim, da nisem mogla iti na mamin pogreb, me to boli, ampak moram oprostiti.” IBRAHIM: Najlepša hvala za pogovor!