Zadnji dan Festivala migrantskega filma Na poti 2011 so gledalci spremljali film Bamako, ki skozi prikaz afriškega sojenja Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu obračuna z neokolonializmom svetovnih velesil, afriškemu ljudstvu pa ponudi besedo, ki jo v resničnem življenju ne dobi.

Festival se je zaključil z okroglo mizo o vplivu globalizacije na sodobne migracije. Na njej so sodelovali Ibrahim Nouhoum (Zavod Risi – EAPN Slovenija), dr. Jože Vogrinc (Filozofska fakulteta) in dr. Sarah Lunaček Brumen (Filozofska fakulteta), povezovala pa jo je Kristina Božič.

Globalizacija je v 21. stoletju pripeljala tako daleč, da lahko potujemo kamorkoli, kadarkoli in lažje kot kdaj prej v zgodovini, seveda le, če imamo za to denar. Z vsemi sodobnimi tehnologijami se ustvarja občutek, da je svet majhen in povezan kot še nikoli poprej. A vendarle situacija ni tako enostavna. Sarah Lunaček Brumen je povedala, da je globalizacija območju Sahare prinesla velike probleme. Območje obvladujejo zlasti multinacionalke, ki izkoriščajo podzemna bogastva Afrike. Pri tem gre seveda za prerazdeljevanje bogastva, kjer živi ekonomsko šibka manjšina.

Svetovne velesile so si razdelile medijski svet in vsi dobivamo enake informacije preko dnevnih medijev. Posledično lahko tako o dogodkih v Afriki izvemo le tisto, kar zanima svetovne medije. Izziv, ki se pojavlja je, ali je mogoče speljati medijske tokove tudi drugače. Prisotni so se strinjali, da so za razumevanje migracij pomembne informacije in – kot je poudaril dr. Vogrinc – njihova kontekstualizacija; da izvemo, zakaj je nekaj pomembno in kaj nam to pove. Kot dobra alternativa se pojavlja internet, ki omogoča povezavo med ljudmi, saj omogoča interpretacijo in kontekstualizacijo ozadja. Danes je nujno medije vzpostaviti na novo, migrantom je potrebno dati možnost, da sami povedo svojo zgodbo in da ne živimo še naprej v etnocentrični iluziji. Mediji bi morali dolgoročno investirati in spremeniti kriterije, kaj je pomembno in kaj ne.  Dr. Vogrinc je prav tako izpostavil, da globalizacija na drugi strani vzpostavlja notranje meje, saj se ljudje seznanjajo s kulturami in narodi po svetu, ne poznajo pa priseljenskih skupnosti v svoji bližini. O njih se nič ne ve, o njih se ne govori, dokler se v njihovi skupnosti ne zgodi nekaj šokantnega.

»Če želimo kaj spremeniti, moramo dati besedo migrantom, jim dati možnost, da povedo, zakaj so odšli, da povedo svoje izkušnje,« pravi Ibrahim Nouhoum. Spregovoril je tudi o študijah, ki dokazujejo, da so migranti pridobitev za države, a razen Nemčije in ZDA, države tega ne prepoznavajo in priznavajo. Še vedno prevladuje miselnost, da so migranti grožnja, o t.i. begu možganov pa se ne sliši veliko, saj so ti ljudje zaželeni, pozablja pa se, da nekatere države zaradi tega tudi ‘izkrvavijo’. Prav tako se pozablja, da so tudi Evropejci vedno migrirali in migrirajo. A vsi bi morali imeti pravico gibati se kamor koli bi želeli in ne glede na to, ali imamo denar ali pravi potni list, je prepričana dr. Lunaček Brumnova.

Sogovorniki so izpostavili tudi pomen načrtovanja migracij, ki bi lahko preprečil marsikatero težavo, vključno s kriminalizacijo migracij (»ilegalni« migranti, delo na črno). Prav tako je pomembno, da se v reševanje problematik, ki jih prinašajo sodobne migracije, vključuje ljudi, ki so pripravljeni pomagati, ki želijo sodelovati, ki te stvari že počnejo in ki verjamejo, da potrebujemo druge in se od njih lahko kaj naučimo.

Ljudje gredo od doma vedno z upanjem, da bodo odšli nazaj. Na to je prisotne spomnil tudi Darko Nikolovski, ambasador evropskega leta prostovoljstva, z besedami: »Kaj bi nas pripeljalo do tega, da bi z enim kovčkom odšli nekam daleč od doma, kjer nikogar ne poznamo?« In pozval ljudi k dejanjem, saj moramo preseči mišljenje, da smo sami in da nikogar zraven nas nič ne zanima.

Besede lahko pridejo do srca, je bilo povedano v filmu Bamako, zato se bo Festival migrantskega filma Na poti vrnil tudi drugo leto in vas s sliko in besedo popeljal v sosednjo ulico ali pa na drugi konec planeta – kamorkoli nas bodo vodile sledi migrantov tega sveta.

Fotografije: Irena Jurca