V teh dneh potekajo slovesnosti ob 50. obletnici ustanovitve Organizacije afriške enotnosti v Etiopiji, predhodnice današnje Afriške unije. Osrednji dogodek bo danes v Adis Abebi z udeležbo politične srenje črne celine in drugih koncev sveta.

 

Dogodek obeležuje za Afriko zgodovinski, prelomni trenutek, ko je trideset takratnih afriških voditeljev 25. maja 1963 podpisalo listino o ustanovitvi Organizacije afriške enotnosti (OAE). To je bil čas, ko je večina afriških držav prišla do osvoboditve, ko se je iztekla tuja prevlada, afriški narodi in njihovi voditelji pa so imeli usodo končno v svojih rokah. Tisti dan se je uresničil sen afriških narodov, čeprav so bili voditelji na razpotju. Nekateri so želeli ustanovitev Združenih držav Afrike, to je bil predvsem predsednik Gane Kwame Nkrumah s somišljeniki v tako imenovanem revolucionarnem bloku oziroma casablanški skupini (Gana, Mali, Gvineja, Združena arabska republika – danes Egipt). Druga struja pa je želela samo skupno organizacijo posameznih neodvisnih afriških držav. To je bila tako imenovana skupina iz Brazzavilla ali zmerni blok (Senegal, Kongo in drugi). Bistvena razlika med njimi je bila ta, da je hotel revolucionarni blok temeljito spremeniti Afriko in se rešiti odvisnosti od sveta, bil je opozicija Evropi, ki je bila kolonialna sila, in je nasprotoval vsaki obliki neokolonializma. Drugi, tako imenovani zmerni blok pa ni imel namena korenitih sprememb odnosov med Afriko in zahodnimi državami. Usoda ustanovitve kontinentalne organizacije je bila odvisna od kompromisa med obema strujama.

Pretežno neuvrščena celina

V zgodovinskem trenutku je skupni cilj premagal nasprotja in Organizacija afriške enotnosti se je rodila. Etiopski cesar Haile Selassie je imel tedaj nagovor Afriki, ki je zvenel kot budnica s preroškim navdihom: »Zbrali smo se, da bi utrdili našo vlogo v svetovnem dogajanju in da bi izpolnili dolžnosti, ki jih imamo do Afrike. Odgovorni smo za dvesto petdeset milijonov prebivalcev…. Bodimo ponosni na naše odlike in sposobnosti,« je dejal v nagovoru, kjer pa je opozoril tudi na nevarnosti, kot so etnični spopadi, ki lahko privabijo tuje vmešavanje z vsemi njegovimi neprijetnimi posledicami. Žal mu danes trenutni položaj v nekaterih državah Afrike daje prav.

OAE se je rodila v Etiopiji, državi, ki ni trpela kolonializma (razen krajše okupacije Italije). Zametki njenega nastajanja pa segajo že v zaton 19. in rojstvo 20. stoletja. Leta 1881 je dr. Edward W. Blyden, Antilec in potomec sužnjev iz Toga, dejal: »Afričani morajo napredovati na svoj način… Dokazati moramo, da smo sposobni napredovati sami in da si znamo utreti lastno pot.« Rojevanje in krepitev ideje o afriški enotnosti sta potekala v Ameriki in Evropi pri afriški diaspori. Tam je tudi nastal koncept panafrikanizma. Prva panafriška konferenca je bila organizirana leta 1900, zatem so sledila razna srečanja v Londonu in Parizu. Od leta 1957 (razglasitev neodvisnosti v Gani) do 1963 je ideja prišla na afriška tla po zaslugi takratnih voditeljev, med katerimi je imel vodilno vlogo Nkrumah, ki je bil vnet zagovornik Združenih držav Afrike, afriške sile pa je združil v boj proti kolonializmu.

Nastala Organizacija afriške enotnosti je imela veliko izzivov: ohranjanje državnih meja iz kolonizacije oziroma balkanizacije Afrike, gospodarski razvoj, odnos do obeh svetovnih političnih blokov, vzhoda in zahoda. Zato so poudarili sedem osnovnih načel delovanja. Med njimi so suverena enakopravnost vseh držav, nevmešavanje v notranje zadeve, medsebojno spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti, miroljubno reševanje sporov, neuvrščena politika do vseh blokov. Po zadnjem načelu je bila večina afriških držav včlanjenih v gibanje neuvrščenosti. Poleg slavne naveze Tito-Nehru-Naser so bili tudi predsedniki Gvineje, Malija, Tanzanije in drugi tvorci gibanja neuvrščenih.

Največji dosežek: obstoj

Če pogledamo nazaj, je bil največji uspeh Organizacije afriške enotnosti od nastanka do preoblikovanja v Afriško unijo (AU) pred enajstimi leti sposobnost obstoja. Organizacija je preživela obdobje državnih udarov, ki so zavirali gospodarski in politični razvoj afriških držav. Afričani pa niso zadovoljni z življenjskim standardom pretežnega dela afriškega prebivalstva kljub preobilju naravnih in človeških potencialov. Preoblikovanje v AU je bil morda korak naprej k uresničitvi ciljev. Zato mora ta voditi politiko gospodarskega in kulturnega razvoja v prid afriških narodov.

Morda so mnenja glede dosedanjih rezultatov zelo deljena, vendar ne smemo pozabiti, da je po bleščeči egiptovski faraonski civilizaciji in po obdobju slavnih srednjeveških afriških cesarstev in kraljevin (Gana, Mali, Gao, Benin, veliki Zimbabve…) Afrika preživela skoraj pol tisočletja suženjstva, kolonizacijo in druge oblike prevlade in izkoriščanja.

V času globalizacije lahko od Afriške unije pričakujemo, da bo globalni akter, zagovornik in glas vseh Afričanov. Šele takrat bo mogoče verjeti, da panafrikanizem in afriška renesansa nista zgolj izraz političnega govoričenja ali slogana za letošnji jubilej. Zdaj se pripravlja dokument za razvoj Afrike do leta 2063. Glavni izzivi poleg poenotenja mnenj so prizadevanja za gospodarski razvoj afriških držav in izkoreninjenje revščine. V Afriki je velika potreba po razvoju infrastrukture, kmetijstva za oskrbo rastočega prebivalstva, industrializaciji in predvsem trajnostni rabi naravnih virov. Velika izziva sta tudi zaposlovanje mladih in enakomernejša porazdelitev bogastva.

Model EU ali ZDA je še utopija

Afriška unija (članice so vse države celine razen Maroka) je nastala po vzorih EU in tudi to je en model dobre prakse. Za zdaj pa je utopično govoriti o enaki meri povezovanja ali o Združenih državah Afrike, ker je koncept nacionalne države zelo močan. In čeprav raznolikost bogati, je lahko tudi ovira, saj je v Afriki precej različnih kultur, ki imajo različne pristope.

Afriška unija lahko sestavi tudi vojaške intervencijske sile, vendar je njena učinkovitost pri reševanju konfliktov v Afriki skrb zbujajoča. Države imajo različne pristope do konfliktov, včasih sploh ne zaznajo, da majhen uporniški spor lahko preraste v regionalno vojno, kot se je zgodilo v Somaliji, Libiji, Kongu, nazadnje v Maliju. Zagotovitev miru pa je glavni pogoj za razvoj, pri čemer mir ogrožajo tudi geostrateški interesi velesil v Afriki.

721791

721820v
Vir / Avtor:  Ibrahim Nouhoum

25. maj 2013